Vprašanja in odgovori o postopku ločitve na Tajvanu: mediacija, pravda, delitev premoženja in otroci

V zadevi ločitve (離婚) na Tajvanu je treba razlikovati ne le način prenehanja zakonske zveze, temveč tudi ureditev evidence gospodinjstev (戶籍), učinek v tujini, zakonsko premoženje, odškodnino, preživnino zakonca po ločitvi (贍養費) in odločitve o mladoletnem otroku (未成年子女) in preživnino (扶養費). Ista dejstva lahko služijo kot podlaga več zahtevkov, vendar predpostavke, učinki, predmet dokaza in roki vsake pravice niso isti.

Zlasti pri družini, povezani z 2 ali več državami ali ozemlji (Tajvan in druga država) postopka ni mogoče določiti le po državljanstvu ene stranke ali kraju sklenitve zakonske zveze. Najprej je treba preveriti sedanje središče življenja, stanje obstoječih postopkov ter vpisov, kraj sestave listin, prebivališče otroka in lego premoženja, da se zmanjšajo nepotrebni podvojeni postopki in vrzeli pri izvršbi.

1. Tri poti ločitve na Tajvanu in prve točke preverjanja v mednarodni zadevi

Po tajvanskem pravu obstajajo načeloma tri poti ločitve. Prvič sporazumna ločitev (兩願離婚), v kateri stranki izpolnita predpostavke pisne oblike, prič in vpisa pri organu za evidenco gospodinjstev (戶政機關). Drugič ločitev z mediacijo ali sodno poravnavo (調解或和解離婚), v kateri sporazum strank nastane pred sodiščem in zakonska zveza preneha po zapisniku o mediaciji (調解筆錄) ali zapisniku o poravnavi (和解筆錄). Tretjič ločitev s sodbo (裁判離婚), v kateri se trdijo in dokazujejo zakonski razlogi ločitve in sodišče odloči. Sama okoliščina sporazuma ne spremeni predpostavk in učinkov 3 poti.

Če obstaja tuji element, je treba ločiti naslednjih 5 vprašanj. Ali imajo tajvanska sodišča ali upravni organi pristojnost ali pooblastilo za ureditev; katero pravo se kot pravo, ki se uporablja, nanaša na ločitev, zakonsko premoženje ter vprašanja otrok; ali je tuja ločitev ali odločba na Tajvanu priznana ali kakšen učinek ima; katere postopke in overjene listine zahteva tajvanska evidenca gospodinjstev; in ali je v drugih prizadetih državah ali na drugih ozemljih potrebna samostojna prijava, priznanje ali izvršba.

Državljanstvo strank, status tujca ali kraj zakonske zveze sam po sebi teh 5 vprašanj ne odloči. Ali lahko postopek teče na Tajvanu in ali tuja odločba povzroči učinke na Tajvanu, sta denimo vprašanji, ki se razlikujeta; ureditev tajvanske evidence gospodinjstev tudi sama po sebi ne konča vpisa družinskega stanja druge države. Zato je pred izbiro načina ločitve treba konkretno urediti sedanji stan zakonske zveze in evidence gospodinjstev ter želeni pravni učinek.

2. Predpostavke sporazumne ločitve in vpis pri organu za evidenco gospodinjstev

Sporazumna ločitev po 1050. členu tajvanskega civilnega zakonika (民法) učinkuje šele tedaj, ko je sporazum sklenjen v pisni obliki, ga po ugotovitvi resnične volje do ločitve obeh strank podpišeta najmanj dve priči in je ločitev vpisana pri organu za evidenco gospodinjstev (離婚登記). Sam podpisani sporazum ločitve še ne izvede; če obstaja tuji element, je treba posebej preveriti pravo, ki se uporablja, overitev in prevod listin ter prijavo v drugi državi ali na drugem ozemlju.

Pisna sestava, podpis 2 prič ali več in vpis ločitve pri organu za evidenco gospodinjstev so tri samostojne predpostavke. Priča ni le nekdo, ki doda ime k že sestavljeni listini: podpisati mora potem, ko je prepoznala in ugotovila, da imata obe stranki resnično voljo do ločitve. Zato je zasebni sporazum, ki ga podpišeta le stranki, lahko dokaz sporazuma o premoženju ali otrocih, vendar sam ne povzroči statusnega učinka tajvanske sporazumne ločitve.

Vlagatelja, možnost zastopanja, listine o istovetnosti in evidenci gospodinjstev, pisanje o ločitvi in druge potrebne listine je treba pripraviti po napotkih Oddelka za evidenco gospodinjstev tajvanskega Ministrstva za notranje zadeve (內政部戶政司) v času vloge in po potrditvi pristojnega matičnega urada (戶政事務所). Listine, sestavljene v tujini, lahko glede na vrsto in kraj sestave zahtevajo overitev (認證) tajvanskih predstavništev v tujini (駐外館處) ali pristojnih organov; če uradni napotek to zahteva, je treba priložiti overjen ali notarsko overjen kitajski prevod (中文譯本). Stalni seznam se ne uporabi tak, kakršen je, za vse mednarodne zadeve.

Če je tajvanska sodba o ločitvi pravnomočna ali je prišlo do sodne mediacije ali poravnave in je zakonska zveza prenehala, lahko katera koli stranka načeloma vpiše ločitev pri organu za evidenco gospodinjstev. Splošni rok vloge za matični vpis po 48. členu zakona o evidenci gospodinjstev (戶籍法) znaša 30 dni od pravnomočnosti tajvanske sodbe o ločitvi ali od sklenitve mediacije ali poravnave. Dan vročitve ali prevzema sodbe ali zapisnika ni skupno izhodišče teka vseh zadev. Vloge po poteku roka mora matični urad prav tako sprejeti; če po pisnem obvestilu nihče ne vloži, organ evidence gospodinjstev po uradni dolžnosti vpiše sodni izid, če so predpostavke izpolnjene, po 48-2. členu zakona o evidenci gospodinjstev. Prekoračitev roka vloge že učinkovite ločitve ne razveljavi. Spletne vloge je mogoče uporabiti le v zakonskem roku vloge; teh 30 dni se ne sme razlagati kot rok, ki velja izključno za spletne vloge.

3. Sodna mediacija in pravda, udeležba in pravna sredstva

Zakoncema se na sodni mediaciji ni treba vedno zglasiti skupaj. Tajvansko sodišče lahko glede na naravo družinske zadeve naloži stranki ali zakonitemu zastopniku osebno udeležbo; če nalog brez utemeljenega razloga ni izpolnjen, lahko prvič pride v poštev upravna globa (罰鍰) do 30.000 TWD (新臺幣) po 13. členu zakona o družinskih zadevah (家事事件法) in 303. členu zakona o pravdnem postopku (民事訴訟法), uporabljenemu smiselno. Ali morata zakonca mediacijo opraviti skupaj v istem prostoru in ali so mogoče ločene obravnave, varnostni ukrepi, zastopanje ali druga procesna ureditev, je treba preveriti glede na sodišče in okoliščine zadeve.

Družinske zadeve, ki jih določa zakon o družinskih zadevah, gredo načeloma skozi sodno mediacijo pred odločitvijo. Tudi zadeve, vložene takoj kot tožba, se v pravu včasih štejejo za predlog za mediacijo; zaradi izjem glede načina vročitve ali narave zadeve in pravil o preoblikovanju postopka ni mogoče trditi, da gredo vse zadeve v nespremenljivem vrstnem redu. V mediaciji je mogoče poleg volje do ločitve skupaj urediti povezana sporna vprašanja, kot so premoženje, otroci in način izpolnitve; sporazuma, ki je za mladoletnega otroka neugoden, pa ni mogoče potrditi takega, kakršen je.

Sankcija po 13. členu zakona o družinskih zadevah pride v poštev le tedaj, ko je sodišče stranki ali zakonitemu zastopniku naložilo osebno udeležbo. Če nalog brez utemeljenega razloga ni izpolnjen, se smiselno uporabi 303. člen zakona o pravdnem postopku, tako da je upravna globa do 30.000 TWD lahko naložena prvič; na podlagi te analogije nikogar ni mogoče prisilno privesti. Če sodišče zatem znova zakonito obvesti in se oseba brez utemeljenega razloga ne zglasi, se lahko sankcije nadaljujejo. Nasprotno ni mogoče vnaprej obljubiti, da bodo ločeni prostori, slikovni prenos, zgolj udeležba pooblaščencev ali varnostni ukrepi v določeni zadevi dopuščeni; okoliščine je treba sporočiti sodišču in preveriti procesni napotek.

Če pride do mediacije ali poravnave, zakonska zveza preneha na način, ki ga določa zakon, in nastane učinek, primerljiv s pravnomočno odločbo. Če do mediacije ne pride, se lahko postopek nadaljuje po pravilih, ki se uporabljajo; pri ločitvi s sodbo je odločilna pravnomočnost sodbe. Trajanje postopka je odvisno od vročitve (送達), števila mediacijskih obravnav, spornih dejstev in dokazov, izvedeniškega mnenja (鑑定) in preiskave, vprašanj otrok, mednarodne vročitve in stopnje; trdnega trenutka končanja ni mogoče navesti.

Pravnih sredstev prav tako ni mogoče določiti le po imenu listine. Pot in rok se razlikujeta glede na to, ali gre za pritožbo zoper sodbo (上訴), pritožbo zoper sklep (抗告) ali samostojni postopek o sklenitvi ali učinku mediacije in poravnave. Po preveritvi dneva vročitve, pravnomočnosti in procesnega položaja je treba izračunati rok danega tipa; rok iz ene zadeve se ne sme prenašati na drug postopek ali na postopek vpisa.

4. Razlogi ločitve s sodbo in meja zakonca z krivdo

Pridržek (但書) veljavnega 2. odstavka 1052. člena civilnega zakonika (民法) določa, da lahko ločitev, če je tehten razlog razpada zakonske zveze (婚姻破綻) pripisan le eni stranki, načeloma zahteva le druga stranka. Tajvansko ustavno sodišče (憲法法庭) pa je v sodbi št. 4 leta 112 po koledarju Republike Kitajske (民國112年憲判字第4號) presodilo, da je določba protiustavna (違憲) v obsegu, v katerem zakonca z krivdo (有責配偶) povsem prikrajša za vsako priložnost ločitve, ne da bi upoštevala, ali je od nastanka tehtnega razloga preteklo znatno obdobje in ali je ta razlog trajal znatno obdobje, tako da v posamični zadevi postane očitno ostra. Besedilo ostaja; ni mogoče splošno trditi, da lahko zakonec z krivdo ločitev vedno zahteva ali da je nikoli ne more zahtevati, temveč je treba presojati, kako sodišče uporabi smisel sodbe in konkretna dejstva.

Prvi odstavek 1052. člena civilnega zakonika (民法) našteva 10 razlogov, ki dovoljujejo zahtevati ločitev s sodbo, če so na strani druge stranke naslednje okoliščine.

1. Dvojna zakonska zveza (重婚)
2. Prostovoljni spolni odnos z osebo, ki ni zakonec
3. Trpinčenje (虐待) druge stranke v meri, ki skupno življenje naredi nevzdržno
4. Druga stranka trpinči sorodnike v ravni črti, ali sorodniki v ravni črti druge stranke trpinčijo samo osebo, tako da skupno življenje postane nevzdržno
5. Traja zlonamerna zapustitev (惡意遺棄) druge stranke
6. Obstajal je namen ubiti drugo stranko
7. Obstaja težka neozdravljiva bolezen
8. Obstaja težka neozdravljiva duševna bolezen
9. Več kot 3 leta ni znano, ali je oseba živa ali mrtva
10. Pravnomočna obsodba na zaporno kazen (有期徒刑), ki presega 6 mesecev, za naklepno kaznivo dejanje

Drugi odstavek postavlja primer, v katerem je zakonsko zvezo iz drugega tehtnega razloga kot navedenih 10 razlogov težko ohraniti, kot samostojen splošni razlog. Zato je treba zadeve, ki trdijo določen razlog 1. odstavka, in zadeve, ki trdijo težavnost ohranitve zakonske zveze po 2. odstavku, razlikovati glede na pravno zgradbo in predmet dokaza. Tudi če je zakonodajni rok ustavne presoje pridržka 2. odstavka potekel, samo besedilo pridržka na dan 25. 7. 2026 ni črtano; sodišče mora v vsaki zadevi uporabiti smisel izreka o protiustavnosti.

Tudi če zakonec ni dosegljiv ali je zapustil prebivališče, se razlogov ne sme mešati. Razlog 1. odstavka, po katerem več kot 3 leta ni znano, ali je oseba živa ali mrtva, razlog 1. odstavka, po katerem traja zlonamerna zapustitev, in razlog 2. odstavka, po katerem je zakonsko zvezo iz drugega tehtnega razloga težko ohraniti, se razlikujejo. Prijava izginotja na policiji je lahko dokaz o kraju in poteku dejstev, vendar ni splošna predhodna predpostavka vseh zahtevkov za ločitev. Ni niti splošne predpostavke, po kateri bi bilo treba najprej vložiti tožbo za izpolnitev dolžnosti skupnega življenja, da se trdi zlonamerna zapustitev ali drug tehten razlog. Sama okoliščina zapustitve prebivališča za nekaj mesecev ne izpolni nobenega razloga; razlog odhoda, utemeljen razlog ločenega življenja, stike in preživljanje ter trajnost je treba preizkusiti kot konkretna dejstva.

Ali prostovoljni spolni odnos z osebo, ki ni zakonec, spada pod razlog 1. odstavka, je treba preizkusiti po natančnih dejstvih, zakonskih predpostavkah in ustreznih rokih. Obstoj tega dejanja hkrati ne določi sklepov o ločitvi s sodbo, odškodnini po 1056. členu, razdelitvi razlike preostalega premoženja, preživnini zakonca po 1057. členu niti o pravicah in dolžnostih do mladoletnega otroka ali preživnini. Vsako sporno vprašanje se presoja po lastnih predpostavkah in merilih, kot je največja korist otroka.

5. Zakonska zveza v tujini, ločitev v tujini in tajvanska evidenca gospodinjstev

Pri zakonski zvezi, sklenjeni v tujini, ali ločitvi, že izvedeni v tujini, ni mogoče šteti za edini izbiri najprej vpisa zakonske zveze na Tajvanu ali tožbe za ločitev na Tajvanu. Če že obstaja statusno dejanje ali odločba, nastala v tujini, je treba najprej preizkusiti njun učinek ter možnost priznanja; če postopek še ni začel, je treba primerjati pristojnost, pravo, ki se uporablja, ter pričakovane učinke vpisa in izvršbe.

Pri pregledu zadeve se ugotovijo državljanstvo vsake stranke, prebivališče in običajno prebivališče (經常居所), kraj in način zakonske zveze ali ločitve, sedanji tajvanski matični stan in tuji družinski vpisi ter obstoj tujih sodb, zapisnikov o mediaciji ali potrdil o ločitvi. Če obstaja tuja odločba, je treba preizkusiti tudi procesno pravičnost, denimo ali je druga stranka prejela zakonito vročitev in možnost obrambe. Nazadnje je treba določiti, kakšen učinek se na Tajvanu zahteva: prenehanje zakonske zveze, sprememba evidence gospodinjstev, presoja premoženja ali izvršba.

Pojasnilo, da je ločitev po pravu tuje države učinkovita, ali samo tuje potrdilo o ločitvi, ne dokonča vseh tajvanskih postopkov. Nasprotno pa vse tuje ločitve ne zahtevajo istih tožb za priznanje niti istih podlag. Priznanje ali presoja učinka, zahtevana na Tajvanu, ter matični vpis se lahko razlikujejo glede na to, ali gre za odločbo ali upravno potrdilo, glede na državo sestave ter obliko listine in glede na matični stan strank.

Tuje listine lahko zahtevajo overitev tajvanskih predstavništev v tujini ali drugih pristojnih organov; po uradnih napotkih je za vsako listino lahko potreben overjen ali notarsko overjen kitajski prevod. Listine, sestavljene na celinski Kitajski, in listine, sestavljene v Hongkongu ali Macau, gredo po pravilih overitve, ki se razlikujejo od splošnih tujih listin; območje sestave je treba navesti natančno. Pred vložitvijo je treba preveriti najnovejše napotke oddelka za evidenco gospodinjstev in pristojnega organa o izvirniku, overitvi, prevodu in vlogi po pooblaščencu.

6. Ime stanovanja, premoženje pred zakonsko zvezo in razdelitev preostalega premoženja

Ime, vpisano pri nepremičnini, samo po sebi o delitvi premoženja ne odloča. Ime, vpisano pri stanovanju, in izvor kupnih sredstev sta pomembna dokaza, vendar so posamični zahtevki, kot so lastnina, darilo, vpis na ime druge osebe (借名登記), posojilo in neupravičena obogatitev (不當得利), vprašanja, ločena od razdelitve razlike preostalega premoženja (剩餘財產差額分配) po 1030-1. členu civilnega zakonika (民法). Dejanski sporazum, razlog ter čas pridobitve, tokove sredstev, dolgove, neodplačno pridobitev in dokaze je treba preizkusiti posebej; zgolj plačilo dela iz sredstev pred zakonsko zvezo ali vpis na ime ene stranke ne določi vseh sklepov.

Vprašanja stanovanja je treba razdeliti v tri plasti. Najprej se po vpisu in razlogu pridobitve vidi, kdo je lastnik določenega premoženja. Nato se po dejanskem sporazumu in naravi dajanja sredstev vidi, ali nastane darilo, vpis na ime druge osebe, posojilo, zaupniško razmerje (信託), neupravičena obogatitev, povračilo stroškov ali drug pogodbeni zahtevek. Nazadnje se posebej vidi, ali to premoženje ali njegova vrednost in povezani dolgovi ob prenehanju zakonitega premoženjskega režima (法定財產制) vstopijo v izračun razdelitve razlike preostalega premoženja. Samo plačilo predplačila ali obrokov kredita iz prihrankov pred zakonsko zvezo ne prenese vpisanega imena, vpis na ime ene stranke pa tudi ne zapre vseh vprašanj pogodbe, uživanja, odplačevanja in zakonskega premoženja.

Določba 1017. člena civilnega zakonika (民法) razlikuje premoženje pred zakonsko zvezo (婚前財產) in premoženje po sklenitvi zakonske zveze (婚後財產) in postavlja domnevo, da je premoženje, katerega čas pridobitve je težko dokazati, premoženje po zakonski zvezi. Gre za izhodišče razvrstitve in dokaza za izračun režima, ne za bližnjico k določitvi lastnika ne glede na vpis niti k odpravi posamičnih zahtevkov druge stranke. Podatki o nakazilih, kupna pogodba, kreditna pogodba in podatki o plačilih obrokov, potrdila (收據), sporočila med strankama, davčne in vpisne listine ter razlog in čas pridobitve morajo biti povezani skupaj, da se pokaže dejansko pravno razmerje.

Določba 1030-1. člena civilnega zakonika (民法) je institut, ki ob prenehanju zakonitega premoženjskega režima izračuna čisto premoženje po zakonski zvezi vsakega zakonca, ki izpolnjuje predpostavke, in razliko načeloma razdeli v enakih delih. Ni institut, ki bi v solastnino spremenil vsako premoženje, pridobljeno med zakonsko zvezo, ali vsako stvar delil na polovico. Premoženje, pridobljeno z dedovanjem (繼承) ali drugo neodplačno pridobitvijo, in denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (慰撫金) sta iz zakonitega izračuna izključena; dolgove in razpolaganja pred prenehanjem režima je treba preizkusiti skupaj. Če je izid enake razdelitve razlike po zakonskih okoliščinah očitno nepravičen, lahko sodišče znesek razdelitve prilagodi ali ga v celoti odreče.

Spolni odnos z osebo, ki ni zakonec, ali odgovornost za razpad zakonske zveze sama po sebi pravice do razdelitve ne izključi in je ne zmanjša. Konkretna dejstva, ki spadajo pod zakonska merila prilagoditve, kot so prikrivanje ali razpolaganje s premoženjem, prispevek k hišnemu delu ter vzgoji otrok in celota okoliščin skupnega življenja ter pridobivanja premoženja, pa jih je mogoče zatrjevati in dokazovati posebej. Ni mogoče trditi le zato, ker se državljanstvi razlikujeta, da se način izračuna iz 1030-1. člena razlikuje.

Ta pravica preneha, če ni izvršena v 2 letih od spoznanja razlike preostalega premoženja in v vsakem primeru v 5 letih od prenehanja zakonitega premoženjskega režima. Ta dva roka naj bosta vezana le na zahtevek po 1030-1. členu in naj ne služita kot roki za lastnino, posojilo, odškodnino, preživnino zakonca po ločitvi ali preživnino otroka. Dejansko izhodišče teka roka in trenutek prenehanja zakonitega premoženjskega režima je treba preveriti enega za drugim po dokazilih.

7. Odškodnina za ločitev, preživnina zakonca, zunajzakonska skupnost in tretja oseba

Ti zahtevki niso ista pravica. Pravica do razdelitve razlike preostalega premoženja po 1030-1. členu civilnega zakonika (民法), odškodnina za ločitev s sodbo po 1056. členu, preživnina v stiski za zakonca brez krivde po 1057. členu in preživnina mladoletnega otroka imajo različne predpostavke nastanka, izračun in roke. Za pravico do razdelitve veljata 2 leti od spoznanja razlike in 5 let od prenehanja zakonitega premoženjskega režima; teh rokov ni mogoče kar prenesti na druge zahtevke.

Odškodnina po 1056. členu civilnega zakonika (民法) je pravica, ki nasproti drugi stranki, odgovorni pri ločitvi s sodbo, posebej preizkusi premoženjsko škodo in nepremoženjsko škodo, ki izpolnjuje zakonske predpostavke (pridržek 2. odstavka: oseba, ki zahteva, sama ne sme imeti krivde). Dejanje, ki utemeljuje odgovornost, škodo, vzročno zvezo in samostojne predpostavke nepremoženjskega zahtevka, je treba podpreti z dokazi. Sama okoliščina, da obstajajo dejstva o razpadu zakonske zveze, ne določi določenega zneska in ne nadomesti nastanka drugih premoženjskih zahtevkov.

Preživnina zakonca po ločitvi po 1057. členu civilnega zakonika (民法) predpostavlja, da zakonec brez krivde s sodno ločitvijo pade v življenjsko stisko. Najprej je treba preveriti, ali gre za sporazumno ločitev ali za ločitev s sodbo, ali oseba, ki zahteva, nima krivde in ali je resnično padla v stisko zaradi ločitve; obseg se presoja po konkretnih podlagah o potrebi in zmožnosti izpolnjevanja. Statistično povprečje potrošnje vlade ali sama krivda druge stranke ne more služiti kot zavezujoča formula.

Preživnina mladoletnega otroka je pravica in dolžnost med starši in otrokom ter se razlikuje od preživnine med nekdanjima zakoncema po 1057. členu. Razdelitev po 1030-1. členu je poravnava zakonskega premoženjskega režima in ne nadomesti odškodnine niti preživnine. Če obstajajo zahtevki iz protipravnega dejanja zoper osebo, ki ni zakonec, vrnitev določenega premoženja, posojilo ali pogodbeni zahtevki, je treba pravno podlago, stranke, škodo in rok določiti posebej. Ni mogoče vsem pravicam pripeti enega samega roka 5 let od dneva ločitve; nastanek, spoznanje, dejanje, stanje postopka in pravila zastaranja (消滅時效) vsakega zahtevka je treba preizkusiti posebej.

Stranki, ki živita skupaj brez zakonske zveze, sami z okoliščino skupnega življenja ne pridobita zakonskih pravic, kot je ločitev ali preživnina zakonca (贍養費). Če pa resnično obstajata skupno premoženje, posojilo, pogodba, vpis na ime druge osebe, zaupniško razmerje, neupravičena obogatitev ali protipravno dejanje, je to mogoče analizirati kot premoženjsko ali upniško razmerje, neodvisno od zakonske zveze. Po samem trajanju skupnosti ni mogoče obljubiti razdelitve, ki predpostavlja zakonsko zvezo, niti vnaprej trditi konkretne obnovitve pravice.

Sorodniki zakonca, denimo iz družine moža ali žene, niso dolžniki preživnine zakonca po ločitvi po 1057. členu civilnega zakonika (民法). Sama trditev, da je tretja oseba resno posegla v pravice ali žalila, še ne utemelji odškodnine. Zahtevki zoper tretjo osebo zahtevajo samostojno pravno podlago iz protipravnega dejanja ali premoženjskega prava ter ustrezne predpostavke in dokaze, namreč protipravno dejanje, naklep ali malomarnost, škodo in vzročno zvezo.

8. Pravice in dolžnosti do mladoletnega otroka in največja korist otroka

Po 1055. in 1055-1. členu tajvanskega civilnega zakonika (民法) sodišče presoja vprašanja v zvezi z otrokom, vključno z izvrševanjem ter prevzemom pravic in dolžnosti do mladoletnih otrok (未成年子女權利義務之行使或負擔) in stiki z otrokom (會面交往), po merilu največje koristi otroka (子女最佳利益). Ker se zakonska merila ter konkretna gradiva — starost, zdravje, volja ter razvojne potrebe otroka, življenje, sposobnost oskrbe ter stališče staršev, čustvena vez z otrokom in to, ali se ovira razmerje z drugim staršem — upoštevajo skupaj, sklepa ni mogoče določiti le po dohodkih staršev ali odgovornosti za razpad zakonske zveze.

Natančen pojem tajvanskega prava je izvrševanje ter prevzem pravic in dolžnosti do mladoletnega otroka. Sem lahko spadajo prebivališče, dnevna oskrba, odločitve o izobraževanju in zdravstveni oskrbi, upravljanje premoženja in zakonito zastopanje. Zaradi krajšega izražanja je mogoče govoriti o starševski skrbi (親權) ali oskrbi; ta ena beseda pa ne prevede popolnoma celote pravic in dolžnosti tajvanskega prava.

Po 1055. členu civilnega zakonika (民法) se lahko starši sporazumejo, kdo po ločitvi te pravice in dolžnosti izvršuje ter prevzema. Če sporazuma ni ali do sporazuma ne pride, lahko odloči sodišče; če je sporazum za otroka neugoden, ga lahko sodišče spremeni ali sprejme potrebno odločitev. Tudi po obstoječi odločitvi lahko pride v poštev sodni preizkus, če je po poznejših okoliščinah in koristi otroka sprememba potrebna. Podpisani sporazum o ločitvi ne prepreči poznejšega preizkusa največje koristi otroka, spremembe sporazuma pa ni mogoče šteti za zgolj vložitev matičnega obrazca.

Pri preizkusu po 1055-1. členu civilnega zakonika (民法) se skupaj upoštevajo starost, spol, število in zdravje otroka, volja otroka in potreba razvoja osebnosti, starost, poklic, ravnanje, zdravje, gospodarska zmožnost in življenjske razmere staršev, volja in stališče glede varstva in vzgoje, čustvena vez med starši in otrokom ter okoliščine, ki so ovirale razmerje otroka z drugim staršem. Sodišče sliši mnenje otroka na način, ki ga določa zakon, ter lahko upošteva preiskavo in stališče pristojnih organov ali strokovnjakov za varstvo otrok. Visok dohodek ali odgovornost za razpad zakonske zveze je lahko le eno dejstvo med številnimi drugimi, ne pa edino merilo odločitve niti nagrada in kazen.

Če so izpolnjene predpostavke nastanka izbrane poti ločitve, lahko sama zakonska zveza najprej preneha, čeprav deli vprašanj premoženja ali otrok ostajajo. Tega pa se ne sme šteti za bližnjico, priporočljivo v vseh primerih. Ohranitev in poravnavo nerešenega premoženja, sporazum ali sodno odločitev, potrebno o prebivališču, oskrbi, zdravstveni oskrbi in izobraževanju otroka, preživnini in stikih z otrokom, in potrebo med sporom po začasni odredbi (暫時處分) za varnost in kontinuiteto življenja je treba preizkusiti skupaj.

9. Preživnina otroka, stiki z otrokom, prisilna izvršba in začasna odredba

Po 1116-2. členu civilnega zakonika (民法) preživninska dolžnost staršev do mladoletnega otroka traja tudi po ločitvi. Gre za pravico, ki se razlikuje od preživnine do nekdanjega zakonca po 1057. členu civilnega zakonika (民法). Stroške življenja, izobraževanja ter bolezni otroka ter posebne potrebe in dohodke, premoženje, preživninsko zmožnost in dejansko razdelitev oskrbe vsakega starša je treba preizkusiti po dokazilih, da se določi konkretno breme.

Če se želi spremeniti obstoječi sporazum ali odločitev o preživnini otroka, je treba skupaj preizkusiti sedanjo potrebo otroka, sredstva ter življenjske razmere obeh staršev, vsebino in obliko obstoječih listin, potek izpolnjevanja in največjo korist otroka. Ni mogoče omejiti, da mora vsaki spremembi vedno predhoditi dogodek, ki ga stranki sploh nista mogli predvideti. Nasprotno se znesek spremembe tudi ne določi takoj po sami spremembi cen ali enostranski trditvi; potrebna so dokazila o najnovejših izdatkih in o zmožnosti izpolnjevanja.

Če so stiki z otrokom ovirani, se po vsebini ter izvršljivosti obstoječega sporazuma ali odločitve, poteku oviranja in volji, varnosti in življenjskem načrtu otroka preizkusi, ali je od sodišča mogoče zahtevati določitev ali spremembo vsebine, izvršbo ali primerno začasno odredbo. Sedanji sporazum ali odločitev, zapise sporočil, datume ter kraje dejansko preizkušenih srečanj, šolske ter zdravstvene termine in dejstva, ki vplivajo na varnost in stabilnost, je treba urediti.

Tudi pri izvršbi po 194. členu zakona o družinskih zadevah mora metoda ustrezati največji koristi otroka; glede na zadevo lahko pride v poštev neposredni ali posredni pritisk. Sama okoliščina, da so bili stiki ovirani, ne vodi takoj k uporabi fizične sile, predaji otroka, sankciji druge stranke ali spremembi izvrševanja pravic in dolžnosti do mladoletnega otroka. Stopnjo ter metodo je treba določiti ob upoštevanju starosti ter volje otroka, sedanjega stanja varstva in čustvenega učinka ter varnosti izvršbe.

Pri izvršbi preživnine otroka so pomembni besedilo obstoječega izvršilnega naslova (執行名義), roki izpolnitve, zaostanek in operacije plačil; pri izvršbi stikov z otrokom je pomembno, da sta način stikov in pogoji konkretna. Izpolnjevanje preživnine otroka in izpolnjevanje stikov z otrokom nista sredstvi, ki bi ju bilo mogoče menjavati v medsebojni povračilnosti; v korist življenja otroka je treba dolžnost in postopek vsako obravnavati samostojno.

10. Mednarodna preselitev z otrokom

Sam sporazum, da bo otrok živel zunaj Tajvana, iz ravni življenjskih stroškov v državi bivanja ne naredi samostojne formule preživnine otroka. Dejanske stroške bivanja, izobraževanja, bolezni ter potovanja in potrebo otroka, dohodke, premoženje ter breme oskrbe obeh staršev in obstoječi sporazum ali odločitev je treba preizkusiti skupaj. Stroški države bivanja lahko služijo kot podlaga za oceno konkretnih izdatkov, vendar sami ne določijo višine bremena.

Pri mednarodni preselitvi je treba najprej preveriti, kdo ima pooblastilo določiti prebivališče in potovanja otroka ter ali obstaja soglasje drugega starša ali sodni nalog, ki se uporablja. Nato se preizkusi, ali preselitev ustreza največji koristi otroka in kakšen učinek ima na izobraževanje, zdravstveno oskrbo, kontinuiteto življenja in trajne stike z otrokom s staršem, ki ostane. Potreben je dejansko izvedljiv načrt, kot so pogostost stikov, bivanje med počitnicami, potni stroški in kraj predaje.

Izdaja in uporaba potnih listov, vstop na Tajvan in v namembni kraj ter izstop iz njiju, pogoji prebivanja, priseljevanja in vpisa družinskega stanja se razlikujejo od civilnih odločitev o starševski skrbi (親權). Preveriti je treba tudi, ali je obstoječe odločitve ali sporazume v zvezi z otrokom mogoče priznati in izvršiti na Tajvanu ter v kraju namembnosti. Če konkretno obstaja skrb enostranskega odhoda, zavrnitve vrnitve ali varnostnega tveganja, je treba po ustreznih jurisdikcijah preizkusiti, katere zavarovalne ali začasne ukrepe je mogoče zahtevati pred odhodom ali v nujnem primeru.

Ne sme se predpostavljati, da se Haaška konvencija iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok na Tajvan uporabi sama po sebi. Čezmejno premestitev, zadržanje ali vrnitev je treba preizkusiti po prejšnjem prebivališču otroka, sedanjem kraju ter stanju strank in postopka, s pomočjo napotkov in možnosti izvršbe vsake jurisdikcije; sam naziv konvencije ne omogoča sklepa. Dejanja, ki pomenijo odvedbo otroka ali njegovo nevrnitev v nasprotju z obstoječim sporazumom ali nalogom, se ne priporočajo; pred premestitvijo je treba preveriti zakonito soglasje ali odločitev in nujna varstvena sredstva.

11. Dokazi in praktična priprava

Podlage se ne uredijo kot zbirka za pritisk na drugo stranko, temveč kot zapis za natančno pojasnilo pristojnosti, postopka, dejstev in potrebe otroka. Če se pripravi naslednjih 9 kategorij tako, da sta vidna časovni potek dogodkov in izvor izvirnikov, se zmanjša tveganje zamenjave različnih zahtevkov in rokov.

1. Urediti dokaz zakonske zveze ter zapise tajvanske evidence gospodinjstev in državljanstvo, prebivališče, običajno prebivališče in sedanji naslov vsake stranke. Označiti tudi, ali se dejansko središče življenja in naslov, primeren za vročitev, razlikujeta od navedbe listine.
2. Zbrati po postopku pisni sporazum o ločitvi in potek, v katerem so priče ugotovile resnično voljo do ločitve, sodne podlage, zapise vročitve, zapisnik o mediaciji, zapisnik o poravnavi, sodbo in dokaz pravnomočnosti.
3. Preveriti tuje vpise zakonske zveze ter ločitve in tuje odločbe ali potrdila, overitev tajvanskih predstavništev v tujini ali pristojnih organov, kitajski prevod ter stan overitve ali notarstva in stan priznanja, učinka ter vpisa na Tajvanu.
4. Povezati s skupnim seznamom pogodbo, ki se uporablja o zakonskem premoženjskem režimu ter režim, sredstva, dolgove, vpisana imena, razlog ter čas pridobitve ter zapise prenosov sredstev, razpolaganj, kreditov, obrokov, davkov in ocenitev.
5. Sestaviti v nevtralnem kronološkem pregledu zatrjevane razloge ločitve po dogodku ter času in ohraniti v izvirnem stanju sporočila, pridobljena na zakonit način, zdravstvene ter policijske zapise in druge dokaze. Razlikovati domnevo in dejstva, ugotovljena neposredno.
6. Pripraviti z vidika največje koristi otroka starost, zdravje, izobraževanje ter prebivališče vsakega otroka, pretekli ter sedanji potek oskrbe, voljo, ki ustreza stopnji razvoja, razmerje z vsakim staršem ter varnost in stabilnost.
7. Urediti skupaj sedanji sporazum ali odločitev v zvezi z otrokom, izpolnjevanje preživnine in dejanske stroške, potek stikov z otrokom, potne listine, načrt poti in konkreten načrt mednarodne preselitve.
8. Povezati vse datume vloge, vpisa, pritožbe, pritožbe zoper sklep, izvrševanja pravic in izvršbe z natančnim dogodkom, ki začne tek roka. Ne mešati razglasitve, vročitve in pravnomočnosti sodbe, sklenitve mediacije ali poravnave, spoznanja pravice in prenehanja režima.
9. Posredovati identifikacijske številke, naslove ter zdravstvene, izobraževalne ter finančne podatke zakonca ter otroka le potrebnim osebam ter organom ter v potrebnem obsegu in določiti načrt varstva osebnih podatkov, ki zajema dostop do datotek, način predaje in uničenje kopij.

Protipravno spremljanje, dostop do računov, vdor v mobilni telefon ali računalnik, spremljanje lege, snemanje v nasprotju z zakonom in razkritje zasebnih informacij otroka naj ne služijo kot metoda zbiranja dokazov. Povračilnost zoper drugo stranko, prikrivanje premoženja ali fiktivni prenos in premestitev otroka v nasprotju s sporazumom ali odločitvijo lahko ustvarijo nadaljnja tveganja za zadevo in za otroka. Če zakonitost podlag ali metoda ohranitve ni jasna, je treba pred zbiranjem preizkusiti pravo, ki se uporablja, in sodni postopek.

12. Uradni viri

Naslednji primarni viri (1. raven) so izhodišče za preverjanje pravne zgradbe in postopkov tega članka, določeno na dan 25. 7. 2026. Pred dejanskim ravnanjem je treba znova preveriti spremembe, najnovejše napotke pristojnega organa in besedilo, ki se uporablja za zadevo.

1. Državna zbirka predpisov Tajvana: civilni zakonik (民法)
2. Tajvansko ministrstvo za pravosodje: angleško besedilo civilnega zakonika
3. Državna zbirka predpisov Tajvana: zakon o družinskih zadevah (家事事件法)
4. Državna zbirka predpisov Tajvana: 303. člen zakona o pravdnem postopku
5. Državna zbirka predpisov Tajvana: predpisi o začasnih odredbah v nespornih družinskih zadevah
6. Državna zbirka predpisov Tajvana: zakon o evidenci gospodinjstev (戶籍法)
7. Oddelek za evidenco gospodinjstev tajvanskega Ministrstva za notranje zadeve: napotki o vpisu ločitve
8. Državna zbirka predpisov Tajvana: zakon o uporabi prava za civilna razmerja s tujim elementom (涉外民事法律適用法)
9. Tajvansko ustavno sodišče: sodba št. 4 leta 112 po koledarju Republike Kitajske (民國112年憲判字第4號)
10. Tajvansko ustavno sodišče: angleško besedilo sodbe št. 4 leta 112

13. Povezana navodila

• Katere zadeve vodimo
• Kako se določita obseg dela in stroški
• Kako stopiti v stik s pisarno

---

Ta članek je izobraževalno gradivo, namenjeno splošni razlagi institutov ločitve, mednarodnih družinskih zadev, zakonskega premoženja in mladoletnih otrok na Tajvanu, ne pa pravni nasvet v konkretni zadevi. Postopek ter izid se lahko razlikujeta glede na pristojnost, pravo, ki se uporablja, priznanje tujih odločb, stan zakonske zveze ter evidence gospodinjstev, premoženjski režim, obstoječi sporazum ali odločitev v zvezi z otrokom, dejstva in dokaze ter najnovejše uradne predpise. Roke vpisa, pravnih sredstev, zahtevka in izvršbe je treba pred ravnanjem preveriti enega za drugim po natančnem izhodišču teka vsake pravice in vsakega postopka.

Odvetnica Wei Tseng (曾雋崴)